V osnovi je kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) bolezen z napredujočo in nepovratno zaporo dihal. Zboleli si jo večinoma 'prikadite'. Lahko se razvije tudi, če ste dolgotrajno izpostavljeni velikim količinam dražljivcev v zraku, na primer na nekaterih zelo zaprašenih delovnih mestih ali ob nepravilnem ogrevanju z biomasami (primer: črne kuhinje). Vsekakor pa je kajenje cigaret njen daleč najpogostnejši vzrok.

Okvara pljuč pri KOPB

Cigaretni dim škoduje vsem delom vaših pljuč:

V velikih sapnicah (bronhijih) se pomnožijo celice, ki izločajo sluz. Zato kašljate in jo izkašljujete. Med poslabšanji KOPB zaradi okužbe z virusi ali bakterijami pa izkašljujete povečane količine gnoja. Ob tem naj vas takoj opozorim, da po videzu gnoja ne moremo presoditi, ali gre za bakterijsko ali virusno okužbo dihal. Od te ugotovitve je namreč odvisno, ali boste potrebovali antibiotik ali ne. Z antibiotiki torej ni dobro pretiravati.

Cigaretni dim sproža brazgotinjenje malih, perifernih bronhijev (sapnic), ki se zožijo. Zožene sapnice ovirajo pretok zraka v pljuča in iz njih. Nastane zapora bronhijev, česar posledica je vse težja sapa.

Cigaretni dim okvarja tudi pljučne mešičke, kjer prehaja kisik iz vdihanega zraka v kri. Zato pljučni mešički razpadajo, namesto njih nastajajo manjše ali večje zračne votline, ki jim pravimo pljučni emfizem. Iz razpadlih, emfizemskih pljuč pa kisik pomembno slabše prehaja v kri. Zato imate v njej vse manj kisika, kar seveda škoduje vsem telesnim organom.

Mogoče še neprijetnejši nasledek emfizema je prenapihnjenost pljuč. Zaradi emfizema so pljuča opazno manj prožna, elastična. Tako kot napihnjen balonček se tudi pljuča želijo izprazniti. Zdrava delujejo tako, da s svojo elastično silo vlečejo prsni koš skupaj. Zaradi izgube elastičnosti pljuč se prsni koš razširi in povzroči prenapihnjenost (hiperinflacijo) pljuč. Dihalni premiki so ob razširjenem prsnem košu bistveno težavnejši in napornejši. To dodatno dihalno delo občutite kot hudo težko sapo.

Pomembna je še ena posledica povečanega upora v dihalih. Zaradi povečanega upora gre zrak v izdihu počasneje iz pljuč, kot bi si želeli. To velja še toliko bolj za telesne obremenitve, ko zaradi povečane potrebe po kisiku dihate hitreje. Takrat skušate s stiskanjem prsnega koša kar se da pospešiti izdih. Žal ga zmoremo le do tiste meje, ko se zaradi povečanih pritiskov v pljučih (ki so posledica močnejšega stiskanja prsnega koša) veliki bronhiji nenadoma dodatno stisnejo. Upor v njih je nenadoma še večji in izdih še toliko težji. In morda za vas presenetljivo – izdih je tudi volumsko manjši. Skratka, s počasnim izdihom izdihnete večjo količino zraka kot s hitrim izdihom. Pregovor Počasi se daleč pride velja nedvomno tudi za KOPB. Zato morate stremeti in vaditi čim počasnejši izdih. Kolikor pač gre.

Zaradi zmanjšane elastičnosti (prožnosti) pljuč, ki je pravzaprav edina gonilna sila za izdih – je slednji že sam po sebi bistveno počasnejši (tudi če ga ne bi spremljal povečani upor v dihalih). Med mirovanjem upočasnjeni izdih za večino bolnikov s KOPB ni prav velik problem. Žal pa se ob telesnih naporih pokaže, da zaradi hitrejšega dihanja v posameznem izdihu ni več dovolj časa, da bi se pljuča povsem izpraznila. V takih primerih začnete nov vdih »prezgodaj«, ko je v pljučih še nekaj zaostalega zraka. Z vsakim vdihom so pljuča vse bolj prenapihnjena! Kar seveda povzroči tako hudo stopnjo težke sape, da morate s telesno obremenitvijo prenehati.

Domnevam, da sedaj razumete, zakaj so telesne obremenitve za vas tako težavne in da je zato zmanjševanje prenapihnjenosti pljuč bistvena sestavina zdravljenja KOPB.

Veliko je mogoče narediti, bodite optimistični!

Prof. dr. Stanislav Šuškovič,
dr. med. Bolnišnica Golnik Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo